Rudolf Glavač starejši

Železnica je pomembno zaznamovala življenjsko pot, po kateri hodi Rudolf Glavač. Življenje ga je mnogokrat zaneslo tudi drugam, na primer v tujino, na morje, med francoske partizane … a ga je neka sila vedno pripeljala nazaj do železniških tirov. Rudolf Glavač se je rodil v burnih dvajsetih letih prejšnjega stoletja, natančneje leta 1923, in je pred kratkim praznoval svojih 93 let. V letu, ko je francoska in belgijska država v imenu miru zasegla Porurje. Leto pred tem so fašisti zasegli Rim. Različna dejanja v imenu miru so takrat zlovešče nakazovala naslednjo veliko tragedijo človeštva. V Radečah, pri družini Glavač so se trudili, da bi v tistih nemirnih časih preživeli. Hiša, v kateri so živeli – in v njej še vedno živi Rudolf – je bila znana kovaška delavnica ter vinotoč z dovoljenjem za prodajo tobaka.

Srečanje z železnico

Spominja se, da je sprva želel postati veterinar, s tem namenom je po končani obrtni šoli odšel v takratno glavno mesto Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, v Beograd. Želel je končati podoficirsko šolo in postati veterinar, a ga je prehitela vojna vihra. Čez Zagreb se je srečno vrnil domov v Radeče. Tam pa ga je pričakal nemški okupator, ki ga je avgusta 1941 prisilno rekrutiral za delo na železnici zaradi njegovega znanja, ki ga je osvojil v obrtni šoli. Kmalu za tem so ga iz domačih Radeč premestili na Dunaj, kjer je delal v železniških delavnicah in popravljal lokomotive. Tam pa ni ostal dolgo, ker je že v drugo občutil prisilno mobilizacijo, tokrat neposredno v nemško vojsko.

Na jugoslovanske železnice

Takoj po vojni, leta 1945, so Rudolfa zaradi izkušenj in znanja, ki ga je osvojil, zaposlili na železnicah. Svojo poklicno pot je začel kot delavec in sčasoma napredoval v preglednika vozovno tehnične službe. Delal je v Dobovi, na Savi, v Celju, sčasoma pa tudi po vsej Savinjski dolini. Delo je bilo naporno, zahtevalo natančnost in ni dovoljevalo napak. »Veliko vagonov je bilo zastarelih in nevarnih, nekateri niso imeli niti železnih stranic, temveč preleteno šibje,« je ob tem povedal. A ravno, ko se je na delo navadil, so ga 1949 vpoklicali v vojsko. Tako je Rudolf Glavač ponovno z železnice odšel v vojsko. Tokrat v vojsko Socialistične federativne republike Jugoslavije in tam ostal šestnajst mesecev, do leta 1950. V prostem času je rad igral harmoniko, kar se je zelo hitro razvedelo, in je zato »moral« igrati na različnih plesih. V Rogoznici je spoznal domačine in prijateljstvo se je obdržalo do današnjih dni. Rudolf namreč prijatelje še vedno vsako leto obišče. Do nedavnega se je tja vozil s svojim avtom. Anekdota govori o tem, da se Rudolfu nikoli ni uspelo okopati v morju, ne zato ker ne bi znal plavati, temveč ker ob obiskih vseh prijateljev in posledičnem okušanju in degustiranju odličnega lokalnega vina, preprosto ni bilo časa. Po odsluženem vojaškem roku se je vrnil domov v Radeče in v službo na železnico. Rudolf je v svojem poklicu uspešno napredoval in leta 1965 postal nadzornik na železnici. »Lahko bi postal nadzornik že mnogo prej,« pravi, »a se nisem hotel ukloniti želji nadrejenih, da bi se včlanil v takratno komunistično partijo.« Ostal je sam svoj, kar pomeni, da je opravljal delo nadzornika, kljub temu, da na to delovno mesto ni bil postavljen. Po odhodu nadrejenega pa je, ne glede na članstvo v komunistični partiji, to delovno mesto tudi uradno zasedel. Rudolf Glavač je delal na železnici vse do 1983, ko je odšel v zasluženi pokoj.

Kolnpremija ali foršus

Zelo zanimive zgodbe so se spletle pri izplačilu plače v tistih časih. Plačilo je bilo neuradno razdeljeno na dva dela. Prvi del, imenovan »foršus« ali »kolnpremija«, je bil dodatek, izplačan največkrat na roko, pred redno plačo. Ker je bil izplačan na roko, Rudolf pove, da žene železničarjev večinoma niso vedele za točno vsoto dodatka in je ostal v žepu železničarjev. Po zgodbah sodeč »foršus« večinoma ni prispeval k višanju družinskega proračuna, temveč so ga porabili za urejanje tekočih zadev.

Železničarska družinska tradicija

»Včasih je bilo tako, da se je z ajzenponarjem hotela poročiti vsaka ženska,« pove. Ob prihodu iz vojske, ko se je spet zaposlil na železnici, se je kmalu poročil, svojo bodočo ženo pa spoznal, ko je pri sosedih čistila hišo. Skupaj sta ostala petdeset let in v zakonu sta se jima rodila dva sinova, ki sta danes oba železničarja. Železničarsko tradicijo družine pa uspešno nadaljuje tudi vnuk.

Domislice v železniški službi

znamOb naporni službi, ki je trajala tudi deset in več ur, je vedno našel čas za kakšno domislico. Ena izmed njih je bilo trgovanje z živimi prašiči, ki jih je na Rudolf Glavač 26 Železniška dediščina vsaka ženska.« črno z vlakom prevažal iz Brežic v Kidričevo. Večinoma živali med vožnjami ni nihče opazil, ker so bile dobro skrite, enkrat pa je njegovo početje opazil sprevodnik na vlaku. K sreči tega ni prijavil, to bi bil namreč hud prekršek, temveč ga je le opozoril z besedami » … ti pa le pazi, da ti ne bodo prašiči v sekret padli«. Prašiče je namreč prevažal v stranišču potniškega vlaka.

Odisejada in zlat prstan

Rudolfa so med II. svetovno vojno, takrat ko je delal v železniških delavnicah na Dunaju, prisilno mobilizirali v nemško vojsko, ter ga kot del nemških enot poslali najprej v Italijo in nato premestili v Francijo. Leta 1944 je v Franciji pobegnil iz nemške vojske in takrat se je začne njegova, filmske zgodbe vredna, odisejada domov. Iz nemške vojske je zbežal in se pridružil francoskim partizanom. Tam je okusil vso bedo vojne in bil večkrat lačen kot sit. V večni nevarnosti izdaje in ob vonju smrti se mu je nekako uspelo prebiti v Veliko Britanijo. Tam so ga zaradi izkušenj, ki si jih je nabral med vojno, poslali v vojaško zbirno taborišče. V njem se je moral odločiti, kateri izmed treh armad se bo pridružil. Izbiral je lahko med vojsko združenega kraljestva Velike Britanije, kraljevo vojsko Kraljevine Jugoslavije ali partizansko vojsko. Odločil se je za partizansko vojsko in se kmalu vkrcal na ladjo ter skozi gibraltarska vrata zaplul v Sredozemlje in se izkrcal v Italiji. Spomin na Italijo še sedaj nosi, kajti ko je sestradanim domačinom dajal svojo malico, mu je v zahvalo eden od njih podaril zlat prstan. »Ta prstan me bo vedno spominjal na to nepotrebno morijo,« pravi Rudolf. Pot je nadaljeval v Jugoslavijo in skupaj s soborci sodeloval pri osvoboditi. Pravi, da mu še vedno ostaja grenak priokus ob občutku nemoči pri odločitvi takratnega vodstva, da njegova brigada ne bo sodelovala pri osvoboditvi Trsta in Gorice. Če bi upoštevali mnenje borcev, pravi, bi bila lahko ta mesta po osvoboditvi slovenska.

Znameniti izstop z vlaka

Zelo je ponosen je tudi na dogodek, ko se je takratni predsednik SFRJ Tito peljal z vlakom in je imel Rudolf nalogo, da pred vožnjo natančno pregleda vlak. Vlak sta pregledala skupaj z oficirjem obveščevalne službe, ki mu je po pregledu ponudil kosilo na vlaku in povedal, da ga bodo s tem vlakom odpeljali do naslednje postaje, kjer bo lahko izstopil. Takrat je bila posebna čast že to, da si se lahko peljal s tem vlakom, pravi Rudolf. Vlak je kmalu na eni izmed postaj ustavil, in seveda so vsi pričakovali, da bo izstopil sam Tito, na postaji pa je izstopil Rudolf. Z velikim nasmehom pove, da so bili izrazi na obrazih njegovih nadrejenih takrat resnično neprecenljivi.

Dve ljubezni, železnica in glasba

Poleg ljubezni do železnice pa ima Rudolf Glavač še eno ljubezen, in to je glasba. Je najstarejši živeči godbenik na Slovenskem (za Evropo in svet pa ni podatkov). H godbi se je včlanil leta 1936, pri svojih trinajstih letih, in ji ostaja zvest do današnjih dni. Ljubezen do glasbe je imel položeno že v zibelko, kajti oče je igral harmoniko, mati pa citre. Da se je pridružil godbi, naj bi botrovalo to, da je znani lokalni zdravnik najemal godbo za ženine rojstne dneve in zabave, in so tako v bližini hiše Glavačev redno igrali vesele melodije. Rudolf igra več inštrumentov, igral je trobento, rog, zdaj pa igra činele. Z godbo so razveseljevali predvojne Orle in Sokole, po vojni pa številne druge družbenopolitične organizacije in društva. Igrali pa so tudi na pogrebih, pri čemer Rudolf vestno vodi dnevnik o udeležbi na pogrebih, kdo je igral, koliko so igrali … Dnevnik vodi od leta 1972 in je izjemno zanimiv vpogled v delo in življenje železničarske godbe Zidani Most. Pot z Godbo Slovenskih železnic Zidani Most, kakor se orkester danes imenuje, ga je zanesla v številne države, v Belgijo, Francijo … in leta, pravi sam, ga pri tem ne ovirajo preveč. Še do pred kratkim je bil tudi član moškega pevskega zbora Radeče, vendar se je lani zaradi slabšega sluha umaknil. Rudolfa Glavača je povsem nemogoče opisati na kratko, saj je človek, ki ogromno ve, je ogromno doživel in se srečeval s spremembami v družbi in okolju, ki so za povprečnega človeka nedosegljive v dveh, treh življenjih skupaj. Vendar ostaja skromen, a hkrati pronicljiv ter hudomušen sogovornik, ki na svet okoli sebe gleda pomirjen sam s sabo in z ljudmi, ki ga obkrožajo. Še na mnoga leta, gospod Rudolf Glavač