Osemdeseta leta prejšnjega stoletja so prinesla upad zanimanja za potovanje na morje z vlakom, saj je bil avtomobilski promet v polnem razvoju, leta 1981 je že bila avtocesta med Ljubljano in Razdrtim, končevala pa se je gradnja ljubljanske zahodne obvoznice. Ob tem je treba upoštevati še, da takrat vlaki za razliko od številnih avtov srednjega razreda še niso bili klimatizirani, potovanje z avtom pa je bilo na večini relacij hitrejše od železnice.

Če vzamemo za presečno leto železniški vozni red iz leta 1981/82, lahko ugotovimo, da so bili možni železniški cilji na morju naslednji: Koper, Reka, Pulj in eventualno Split. Upoštevali bomo samo brzovlake, saj bi lokalni vlaki praviloma pomenili nesprejemljivo izgubljanje časa.

Železniško letovišče v Rovinju je imelo osrednje poslopje s kuhinjo, jedilnico in sanitarijami za vse naselje. Lesene hišice-bungalovi so bile v borovem gozdičku zadaj. Proga na postajo je potekala po sami obali med poslopjem in morjem, tako rekoč skozi plažo.

KOPER

Proga do Kopra je bila odprta decembra 1967, vendar le na tovorno postajo oziroma v luko. 2,4 kilometra dolg odcep do nove potniške postaje je bil odprt šele 25. maja 1979. Koper je bil zanimiv že kot novost. Med naštetimi destinacijami je bil tudi najlažje dosegljiv cilj, saj je bilo mogoče z vlakom napraviti tudi enodnevni kopalni izlet.

Prvi vlak, št. 602, je bil zelo zgoden: odhod iz Ljubljane ob 2:30, prihod v Koper ob 5:10. Bil je primeren samo za Ljubljančane. Naslednji, vlak št. 905 Pohorje, pa je omogočal direktno zvezo tudi iz Maribora in Murske Sobote. Iz  Maribora je imel odhod ob 6:60 in iz Murske Sobote ob 5:40, potem iz Ljubljane ob 9:25 s prihodom v Koper ob 11:50.

Na koprski postaji so potniki lahko prestopili na lokalne avtobuse (ti so vozili na 20 oziroma 60 minut med 5:00 in 22:00) in dosegli Ankaran, Izolo, Portorož, Piran.

Vlak 904 Pohorje se je vračal  iz Kopra ob 14:20, iz Ljubljane ob 16:45 in dosegel Maribor ob 19:20 oziroma Mursko Soboto ob 20:50. Za kopanje je tako ostalo le malo časa, slabe tri ure. Boljša možnost je bil vlak št. 603 z odhodom iz Kopra ob 20:00 in prihodom v Ljubljano ob 22:40, vendar samo za Ljubljančane. Mariborčani bi morali v Ljubljani čakati do 5 minut čez polnoč, ko je odhajal vlak Reka – Dunaj s prihodom v Maribor ob 2:20. Murskosobočani pa niso imeli nobene primerne zveze, saj ta vlak ni ustavil v Pragerskem. Morali bi do Maribora in od tam nazaj s potniškim ob 5:45, s prihodom v Pragersko ob 7:05, Ormož ob 7:15, s prestopom na vlak za Mursko Soboto z odhodom ob 7:25 in prihodom ob 8:12 Prava odisejada! Najkrajši vozni čas z vlakom od Ljubljane do Kopra je znašal skoraj 2,5 ure, z avtom pa je bilo potrebnih nekoliko manj kot 2 uri. Prednost ceste je bila več kot očitna.

Potniška železniška in avtobusna postaja Koper. Foto Bogić

REKA

Sama po sebi ni bila končna destinacija, temveč v glavnem etapni cilj za prestop na ladje oziroma trajekte hitrih prog. Trije veliki trajekti Slavija, Ilirija in Liburnija so se menjali pri odhodih iz Reke ob različnih dnevih in časih, najzgodnejši sta bili ob sobotah Slavija oziroma Liburnija z odhodom iz Reke ob 8:00 in prihodom na primer v Zadar ob 14:15.  Tu je bilo mogoče prestopiti na lokalne trajekte za bližnje otoke, a tudi na lokalne avtobuse za bližnja letovišča. Večinoma pa so te ladje plule čez noč. Če bi torej želeli doseči eno teh ladij, bi morali z vlakom Jadran (Dunaj-Reka) iz Ljubljane ob 3:00 s prihodom na Reko ob 5:10 ali z vlakom München-Reka z odhodom ob 4:05 in prihodom ob 6:17. Oba sta bila sezonska in treba je bilo ugotoviti, kdaj sploh vozita.  Res je še ostalo nekaj časa do odhoda ladje, a železniška postaja na Reki je skoraj cel kilometer odmaknjena od pristanišča, tako da je precej naporno priti tja s počitniško prtljago in potem še kupiti vozovnice za ladjo. Za ladje priobalne plovbe pa je bil primeren prvi redni brzovlak, št. 913 Dunaj-Reka, ki je odhajal iz Ljubljane ob 6.35 in prispel na Reko ob 9:10. Ta je bil primeren tudi za Mariborčane – tam je odhajal ob 3:15. To pa je bilo seveda prepozno za ladijsko hitro progo ob sobotah, ko je odhajala ob 8:00. (Prvi, sezonski vlak iz Ljubljane ob 3:00 in prihodom na Reko ob 5:10 je bil nekoliko prezgoden, popoldanski z odhodom ob 14:40 in prihodom ob 17:05 pa je bil primeren le za nočne ladje, saj je bilo premalo časa, da bi ujeli ladjo z odhodom ob 18:00.)

Vsekakor so se tisti, ki so takrat že imeli avto, in teh je bilo veliko, raje odločili za potovanje na Reko z njim, da se jim ni bilo treba mučiti z usklajevanjem železniških in ladijskih voznih redov ter s prenašanjem počitniške prtljage. Niso pa bili bistveno prej na Reki kot z vlakom – 913 je za to potovanje potreboval 2 uri in 45 minut.

Za povratek proti Ljubljani so bili na voljo predvsem popoldanski vlaki, saj je bil potniški 2072 z odhodom iz Reke ob 5:33 in prihodom v Ljubljano ob 8:05 prezgoden za ladijske potnike, edini redni vlak, brzovlak 912 na relaciji Reka-Dunaj, pa je odhajal ob 19:55 s prihodom v Ljubljano ob 22:10 in v Maribor ob 0:50. Ostala dva, Reka-München z odhodom ob 20:35 in Jadran (Reka-Dunaj) z odhodom ob 21:45 sta bila sezonska in treba je bilo ugotoviti, ali na želeni dan sploh vozita.

Zanimivo pa je pogledati še dve desetletji nazaj, ko je bila železnica brez prave konkurence. Takrat so cele družine potovale izključno z vlakom, pri čemer so tudi otroci nosili vsak svoj del prtljage in bili zanj odgovorni. Taksi je bil za večino neopravičljivo potraten luksuz, tako da so navsezgodaj tovorili svoje kovčke in torbe že od doma do postaje. Tudi takrat je država svojim delavcem – »človek je naše največje bogastvo« – v socialistični uvidevnosti omogočila enkrat na leto za dopustovanje popust v višini 75 %, otrokom še več. Za to je bilo treba pridobiti obrazec K-15 in ga potrditi v službi. Uporabiti ga je bilo mogoče tako za potovanje z vlakom kot za nadaljevanje z ladjo, avtobusom … 

Obrazec K-15 za potovanje na dopust je veljal 2 meseca od začetka potovanja.

V voznem redu 1963/64 je mogoče najbolj zgodaj najti vlak Jadran (Dunaj-Reka) z odhodom iz Ljubljane ob 3:25 in prihodom na Reko ob 6:00. Mariborčani pa so morali vstopiti na ta vlak najpozneje sedem minut pred polnočjo. Naslednji, bolj primeren za Ljubljančane, je bil Adria Express (München-Ljubljana-Reka) z odhodom iz Ljubljane ob 4:45 in prihodom na Reko ob 7:11. Treba je bilo pohiteti v pristanišče, saj so ladje hitre proge odhajale ob 8:30 in prispele na primer v Zadar ob 15:00, kjer je bilo mogoče ujeti ladje priobalne plovbe do bližnjih otokov. Začela se je bitka s časom in razdaljo. Na taksije noben pravi proletarec ni želel niti pomisliti, so pa bili na voljo postreščki z zelo dolgimi cizami, enoosnimi ploščadnimi vozički, na katere so naložili ogromno kosov ročne prtljage.  Te so potem peš potiskali do pristanišča, lastniki prtljage pa so hodili ob njih in ves čas z enim očesom pazili na prtljago, hkrati pa se borili s skrbjo, da ne bodo prepozni.

Pristanišče za potniške ladje na Reki 1964, zbirka Orbanić

Na povratku je bil za Mariborčane primeren zelo zgodnji Jadran Express (Reka-Dunaj) z odhodom že ob 11:00, prihodom v Ljubljano ob 13:35 in v Maribor ob 17:17 in popoldanski sezonski Balkan Express (njegova veja) z odhodom ob 18:05, prihodom v Ljubljano ob 20:30 in v Maribor malo po polnoči. Ljubljančani so bili na boljšem, saj so imeli na voljo še dva popoldanska vlaka – Mariborčani bi morali prestopati v Ljubljani.

Potovanje z vlakom Ljubljana-Reka in obratno je trajalo torej približno 2 uri in pol (manj kot l. 1981!) – avto bi se komajda mogel kosati s tem časom – železnica je bila nesporna zmagovalka.

PULJ

Pulj je bil vsekakor zanimiv zaradi možnosti letovanja v svoji bližini (Veruda, Kamenjak …) in zaradi destinacij v Istri, namreč letovišč Poreč in Rovinj z okolico.

Za Poreč je bilo treba prestopiti na lokalni avtobus na postaji Pazin in za Rovinj v Kanfanaru, to pa je pomenilo vzeti v zakup gnečo v vročih lokalnih avtobusih brez klime. Kdor je le mogel, je tja vsekakor potoval s svojim avtomobilom. Iz oddaljenih delov Jugoslavije pa je bilo drugače – za te potnike je bil vlak dobrodošel.

Tako sta iz Ljubljane v Pulj vozila dva brzovlaka, B 612 Beograd-Pula z odhodom iz Ljubljane ob 2:30 in prihodom v Pulj ob 7:15, ter B 1604 Zagreb-Pula z odhodom iz Ljubljane ob 9:40 in prihodom v Pulj ob 14:00. V Pazinu sta bila ob 6:07 oziroma ob 12:52 in v Kanfanaru ob 6:43 oziroma ob 13:22. Tam so že čakali lokalni avtobusi. Teoretično bi bilo mogoče uporabiti tudi poslovni vlak Arena (Zagreb-Pulj) z odhodom iz Ljubljane ob 18:00, prihodom v Pazin ob 20:24, Kanfanar ob 21:04 in Pulj ob 21:30. Vendar pa je na njem veljala posebna tarifa, pa tudi časovno ni bil prav ustrezen. V povratku je bil spet kot prvi teoretično na voljo poslovni vlak Arena z odhodom iz Pulja ob 4:10, iz Kanfanara ob 4:39, Pazina ob 5:00 in prihodom v Ljubljano ob 7:40. Ta je bil manj primeren zaradi zgodnega odhoda in posebne tarife za poslovni vlak. Ob 11:30 pa je odhajal B 1605 (Pulj-Zagreb) z odhodom iz Kanfanara ob 12:31, Pazina ob 12:54 in prihodom v Ljubljano ob 16:30. Ob 17:30 pa je iz Pulja odhajal B 613 (Pulj-Beograd) z odhodom iz Kanfanara ob 18:19, Pazina ob 18:54 in prihodom v Ljubljano ob 16:20. Oba sta omogočala v Zidanem Mostu prestop na lokalne vlake poti Mariboru.

Gneča potnikov iz Rovinja na postaji Kanfanar v poletni vročini leta 1983. Foto Bogić

Pogled dve desetletji nazaj nam odkrije, da je bila takrat polno operativna odcepna proga Kanfanar-Rovinj in da so poleti imeli Mariborčani na voljo prav tja poseben sezonski vlak. Iz Maribora je odhajal ob 20:25 in iz Ljubljane ob 0:15 ter prispel v Rovinj ob 5:54. Sicer pa so iz Ljubljane za Pulj odhajali brzovlaki ob 0:53, 9:00 in 13:00. V Pulj so prispeli ob 6.33, 14:00 in 19:26. Vsi so imeli bodisi kurzne vagone bodisi priključni vlak iz Kanfanara za Rovinj, ki so ga dosegli ob 7:45, 14:06 in 19:30. Potovanje iz Ljubljane do Pulja je trajalo torej najmanj 5 ali pa več kot 6 ur, do Rovinja pa najmanj dobrih 5 ur in največ skoraj 7 ur. Kljub temu je bila železnica takrat suvereno prevozno sredstvo, saj so redki osebni avtomobili komajda zmogli razdaljo 220 kilometrov od Ljubljane do Pulja v petih urah in pol, če upoštevamo verjetno povprečno hitrost 40 km/h. Železniški priključek na Rovinj, zgrajen v prvi vrsti za uporabo tamkajšnje industrije, je pomenil za to mesto turistični razcvet, nenazadnje tudi zaradi železniškega letovišča, naselja lesenih počitniških hišic, ki so ga zgradili v petdesetih letih. To naselje je bilo v uporabi še vse do razpada Jugoslavije, tudi potem, ko so progo oktobra 1966 ukinili.

Vsi našteti vlaki so seveda imeli svoje pare tudi v povratku: Iz Pulja ob 9.05, 15.38 in 23.08 z zvezo iz Rovinja ob 8:57, 15:43 in 22.30 ter s prihodom v Ljubljano ob 15:53, 21:30 in 4:40. Tu so Mariborčani morali prestopati, če niso izbrali »svojega« sezonskega vlaka Rovinj-Maribor z odhodom iz Rovinja ob 17:20, prihodom v Ljubljano ob 23:10 in prihodom v Maribor ob 4:40 naslednjega dne.

Železniško letovišče v Rovinju je imelo osrednje poslopje s kuhinjo, jedilnico in sanitarijami za vse naselje. Lesene hišice-bungalovi so bile v borovem gozdičku zadaj. Proga na postajo je potekala po sami obali med poslopjem in morjem, tako rekoč skozi plažo.
Leseni bungalovi so imeli praviloma 4 ležišča in majhno verando, bili pa so brez sanitarij in možnosti za pripravo hrane. Dopustniki so se tu dobro počutili in so radi prihajali semkaj. Foto Bogić

SPLIT

Split je bil, tako kot Reka, predvsem etapni cilj za prestop na ladje do bližnjih otokov. Pri večini vlakov je bilo treba prestopati v Zagrebu. V voznoredni knjižici za leto 1981-82 je mogoče zaslediti samo dva direktna vlaka za Split iz Slovenije, in sicer Solana Express s prevozom avtomobilov z odhodom iz Ljubljane ob 18:25 in prihodom v Split ob 6:00 naslednjega dne, ter vlak Dunaj-Split z odhodom iz Maribora ob 22:05 ter prihodom v Split ob 10:19 naslednjega dne. Mednarodnih vlakov s prestopanjem v Zagrebu je bilo kar nekaj. Odhodi iz Ljubljane so bili ob 2:20, 3:10, 7:00 in 17:10, prihodi v Split pa ob 13:00, 15:20, 18:06 in 5:45 naslednjega dne. Vsi ti vlaki so imeli svoje pare v povratku – avtovlak Solana Express je odhajal iz Splita ob 18:45 in prispel v Ljubljano ob 6:50, dunajčan pa ob 22:05 s prihodom v Maribor ob 9:55. Ostali odhodi so bili ob 9:05, 14:40 in 21:55 s prihodom v Ljubljano ob 20:25 (ali ob 22:55, odvisno od zveze), 1:15 in 10:10. Potovanje je trajalo od nekaj manj kot 11 ur do 12 ur in pol. Gotovo je bil za Ljubljančane najprimernejši avtovlak Solana Express, da so s svojimi avtomobili, polnimi dopustniške prtljage, lahko v Splitu zares začeli potovanje po Dalmaciji. Potovanje z ostalimi vlaki je v poletni vročini, brez klimatizacije in s prestopanjem pomenilo kar precejšnje neprijetnosti. Tisti, ki so si to lahko privoščili, so raje izbrali letalo. JAT je iz Brnika vsak dan odletel v Split ob 18:50 s prihodom ob 19:40, vračal pa se je ob 9:05 s pristankom na Brniku ob 9:55.

Pogled v leto 1963 pove, da je bil iz Ljubljane le en direktni vlak za Split. Odhajal je ob 16:50, v Zidanem Mostu je imel zvezo iz Maribora, in prispel v Split ob 5:55 naslednjega dne. V povratku je odhajal iz Splita ob 19:01 in prispel v Ljubljano ob 8.05 naslednjega dne. V Zidanem Mostu je imel zvezo za Maribor. Bilo je še nekaj možnosti, na primer z odhodom iz Ljubljane ob 7:21 in 16:22 ter s prihodom v Split ob 19:05 in 6:30. Iz Maribora je bilo treba v Zidanem Mostu seveda poiskati zvezo. Najkrajše potovanje je v obeh smereh trajalo nekaj več kot 13 ur, vse ostalo je zahtevalo več časa in zelo poglobljeno analizo voznorednih knjižic, čemur ni bil prav vsakdo kos. Rado se je zgodilo, kar je šaljivo upesnil Eugen Roth (1895-1976) in poslovenil Mladen Bogić:

Eugen Roth (1895-1976)

VOZNI RED

Naš mož navdušen je zelo:

“Ha, vozni red! O, to pa, to!

Nadvse je umno urejen,

in zveza sleherna je v njem:

v toplice, gore in na morje,

in še naprej, tja za obzorje

po tirih, cesti ali vodi,

povsod te knjižica ta vodi.

Če šteješ, da tovorni vlaki,

so tudi vključeni v podatkih,

ni moč, ob vsej tej dobrobiti,

železničarjev prehvaliti.”

In bistra pamet pride prav,

da – kljub ugankam – brez težav

to knjigo s sedmimi pečati

naprej ali nazaj zna brati.

V soboto krene nasmejan,

nazaj bi rad bil še ta dan,

a v voznem redu ob ta vlak

se je naselil majcen spak

in skrito piše tam le to:

»f) vozi vsak dan razen SO.«

In mož, ki vlake je slavil,

glej, zdaj v čakalnici bentí.

Kako omenja vozni red

ne gre raznašati besed.

Iz knjige Die Südbahn, Leykam-Verlag, Graz-Wien, 1987, str. 326, 327

Prevedel: Mladen Bogić